Dan 3.9.2025 je današnji datum, obratni od mojega rojstnega dneva in vidim, kako zelo močno energijsko vpliva name. Nekaj se mi odpira, ker smo v dnevih pred mrkom, nekaj se zapira ali pa se je že zaprlo. Tako delujejo mrki, tokrat lunin mrk v mojem znamenju. Avgust je bil zame mesec, kjer sem zaprla neko zelo staro poglavje z nekom meni zelo bližnjim. Globoko sem hvaležna za vsa ta spoznanja in čiščenja.
Tako zelo veliko je plasti, ki jih nosimo na sebi, tako zelo stare in nam položene v tej igri življenja, ki smo jo igrali. Te plasti je že zdavnaj prekril prah in nato blato umazanih iger. Spiram vse to na vse možne načine, ki pravzaprav pridejo do mene in se mi zdijo uporabni. Nekatere so zelo učinkovite v tem trenutku, nekatere potegnem iz spomina. Želim, da moja svetloba sveti in da deluje. Vem, da sem bitje svetlobe, da se igram igro svetlobe in sence in šla sem skozi najtemnejša obdobja teme, ki si je želela in me je hotela posrkati vase. Bilo je izjemno težko, tako kot mnogim. Igramo igro senc, igro med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Kdo me vodi in kdo žene znotraj mene ne vem. Vem pa, da tudi jaz veliko pričakujem od vsega mojega vodstva, ki mu rečem moj tim. Lahko pa povem, da nam skupaj uspeva.
Rada imam nova spoznanja, ne verjamem veliko vsemu temu, kar nam ponuja moderni svet. Stara znanja pa se mi tudi ne zdijo uporabna za današnji svet.
Veliko dobrega ponujajo nove tehnologije, tako za nas, kot za naša telesa.
Pravijo, da se še taka sprememba zavesti ni dogajalo na zemlji, pa morda tudi to lažejo. Gotovo pa ne lažejo o tem, da je bilo praktično nemogoče oditi iz zemlje, ker smo tako zelo umreženi, da ostanejo duše tukaj ujete na zemlji.
Vse te boginje in bogovi, ki nam jih predstavljajo starodavni kipi in zapisi na vseh kontinentih, so tukaj ujeti z nami v krogu reinkarnacije.
Morda le Narava in modrosti rastlin, ostanejo večna, a se razkrivajo samo razsvetljenim dušam, ki so vredne nositi ta znanja. Ljudje smo
močni v zlorabah in veliko vsega na zemlji je bilo zlorabljenega. Duh v naravi in v rastlinah ostaja nezlomljiv, ostaja nam nedoumljiv in
ena velika uganka je, tako kot je življenje na mnogih nivojih uganka.
Pa je res to obdobje tako zelo posebno in tako zelo mogočno po svoje, za vse tiste, ki vidijo, čutijo, slišijo in zaznavajo svet okrog nas kot velik poligon vsega mogočega in nam nedoumljivega.
Že to, da med nami obstajajo ljudje brez duše, nam je nepojmljivo. Tako smo prepredeni, z iluzijam iin iluzornimi prepričanji, ki nas sidrajo v tem svetu in v teh spominih, da se večina ljudi tako boji pogledati malo širše in malo globlje, da bi videli in zaznali več.
Vem pa, da to drugačno videnje nikakor ni všeč in je boleče za naš ego in našo osebnost.
A tako pač je, prerasti sebe, svoja prepričanja, tudi svoje vrednote in jih nadomestiti z izvornimi je zelo zanimiv projekt, ki je res namenjen
zorenju človeka v razsvetljeno bitje. Ko si sposoben videti in čutiti to, kar je drugim nedoumljivo, ko čudeži niso več čudeži ampak normalni pojavi. Takrat se duša umiri.
Znotraj nas vsaj nekaj časa zavlada umirjenost in skladnost, to pa je en globok mir sprejemanja sebe takšnega kot si in s tem sveta okrog sebe. Ali se morda na ta način spreminja svet?
Odgovor si poišče vsak sam.