Zbudila sem se v nov dan. Polna glava je bila misli o tem kaj sem včeraj govorila v srečanjih z zvokom. Vendar sem se umirila v jutranji meditaciji. Tako blaženo je povezati se s sabo na vseh nivojih in znotraj sebe. Vse se popolnoma umiri in lahko nekako v popolnem miru začnem ustvarjati svoj dan. Danes, ko sem prosila za vodstvo mi je prišla misel, da se bom danes prepustila dnevu, kot da je moj zadnji dan življenja. Vse te misli o tem, kako bi živela, če bi vedela, da bom zvečer umrla so res tako oddaljene, da ne veš kaj bi s tem. Nekoč na seminarju v Gospiću smo delali vajo, kako bi bilo če bi vedel, da boš umrl čez 6 mesecev, čez 3 mesece ali morda čez en teden. Ni mi delalo težav, a glede na to, da sem se kar nekaj krat srečala s smrtjo, še večkrat in veliko bolj poglobljeno pa z dolgotrajnim umiranjem, mene ta vaja ni tako hudo pretresla. Zato sem šla na seminar, da bi mi bilo lažje se srečevati z ljudmi, ki se poslavljajo od življenja in od ljudi, ki so jih imeli radi ali pa ne. Morda se vam sliši čudno, da pravim da so ljudje živeli skupaj in se niso imeli radi. O velikokrat sem delala, z zakonci, ki so bile žene hudo prevarane, potem pa so se možje vrnili in so nadaljevali življenje, kot da se ni nič zgodilo. Globoke čustvene travme so kot brazde se zajedle, ne le partnerjem ampak celemu družinskemu steblu. Malo ljubeče povezanosti in predanosti sem srečala pri patronažnemu delu s starostniki. Zato sem velikokrat podpirala ločitve ljudi, posebej ker so rane in brazde pregloboke in jih ne znamo in zmoremo odpustiti. Pa sem dobila misel o tem, kaj ko poskušam danes živeti, kot da je moj zadnji dan? Ali bi živela v strahu, ali bi razmišljala, kako bom zapustila ta svet? Ali bi se raje veselila sonca in dežja, tega da še diham zrak in si naredim en čudovit dan. Povedala bi mojih ljubim hčerkam, kako hvaležna sem, da sem jim bila mama in da so me izbrale za to življenje? Prižgala bi svečko mojim staršem in jih objela z ljubeznijo in rekla, hvala da sta mi dala življenje in vse dobro, največ kar sta zmogla in znala. Prižgala bi svečko možu, s katerim, sva dolga leta gradila družino, ki se je tako sesula kot hišica iz kart, ker si nisva znala iskreno priznati nekega dne, da nisva srečna skupaj? Poslala bi ljubeč objem in povedala prijateljicam, hvala, da ste mi velikokrat stale ob strani, ko mi je zmanjkalo moči in volje, do vsega. Zahvalila bi se v mislih vsem sodelavcem in sodelavkam in tudi ljudem, ki sem jim smela pomagati. Kolikokrat so moje ljube roke pobožale ljudi. Tako z veseljem sem opravljala delo, povijala rane in skušala pobožati ljudi z besedo. Takšna kot sem, bi pobožala še hišo v kateri živim, hvaležna da mi daje varnost in toplino. Pobožala bi travo, ljubeče pogledala po naravi in po drevesih, ki me obdajajo in bi se jim zahvalila, za vso podporo. Tolikokrat sem ljubeče zrla v njihove krošnje in bila naslonjena na njihova debla in sem iskala podporo in pomoč. Tako veliko je bilo hudih stisk v mojem življenju. Zahvalila bi se vsem mojim učiteljem v obliki sovražnikov ali prijateljev, kajti vsi so me vodili na poti k meni sami. Vodili so me po poti, da končno spregledam, da največji zaklad je znotraj mene, da sem jaz sebi največji zaklad. Le ta bo odšel z mano v večnost. Zato danes odlagam, vse kar so mi nekako naložili, vse skrbi in odgovornosti vso resnost, s katerim sem skušala vodit življenje. Vso navlako, ki so mi jo naložili v mojo glavo in v moje možgane. Vsi vejo kako bi morala jaz živeti. Ali res? Hvaležno jim vračam vso navlako modernega časa. Vsa prepričanja in vzorce, grehe takšne in drugačne. Ničesar več ne priznavam in si dajem dovoljenje na vseh ravneh v svobodo, v srečo in v veselje. Nobena bolezen ne živi v takem stanju, ne more. Nima se na kaj oprijeti. Danes le za danes diham s polnimi pljuči, se veselim in ljubim življenje svobodna. Samo za danes živim.
SVOBODNA
