Iluzija
Pravijo, da smo podpisali pogodbo, ko smo se utelesili na zemlji. Ne vem, kaj sem podpisala in ne vem za kako dolgo, a to le malo kdo to ve. Ko sem se rodila tukaj zame, ni bilo niti L od Ljubezni. Resnično sem se počutila odveč vsem, sama.
Sama kot še bolj sama, brez ljubeče pripadnosti in res, res sem želela oditi, pa ne umreti v klasičnem smislu, le oditi v drug svet, kjer si viden, kjer si zaščiten, kjer si med ljudmi, ki te imajo radi. Ko si sprejet takšen kot si.
A ta moja, moja maja, iluzija življenja, je trajala in trajala. In bolj ko sem jo poskušala popravljati, spreminjati, se truditi, bolj se je utrjevala. Zame ni bilo upanja. Ni bilo ljubezni, ljudje so verjetno nezavedno le nalagali in odlagali energijo bremena in jaz znotraj sebe pa sem tonila vedno globlje. Včasih se sprašujem, kako mi je bilo dano preživeti vse to pri moji senzibilnosti. Pa saj ljudje ne morejo vedeti, da jaz vem kaj mislijo in kaj čutijo. Vem, to že od nekdaj že. Le od nekdaj temu delu sebe nisem dala pozornosti. Nisem si priznala, da tako to je. Tako sem nosila težke kamne tujih energij v sebi, pa še energije nesprejetosti in razočaranj. Razdvojena sem bila med tem, kar sem čutila in zaznavala in kaj so mi ljudje govorili. Res je minilo veliko časa, da sem svoje občutke dala na prvo mesto. A jaz sem živela v nekem drugem času. Pa sem zmogla, res sem, ne le preživela, ampak se tudi zacelila. Pomembno pa je samo to.
Živimo čas, ko se koprene zavesti tanjšajo in dvigajo znotraj nas. Počasi in vztrajno se kažejo razpoke, za tiste, ki vidijo in za tiste, ki čutijo. Nepredstavljivo postaja vidno, čutno in spoznano. Edino prav je zaupati sebi, svoji modrosti v svojem telesu.
Morda se bom ustavila na neki točki, obžalovala, spremenila pot, morda nepričakovano umrla, ne vem. A vem, da sem spet dobila upanje in da imam sedaj zaupanje, da zmorem in da mi bo in vam bo dano uzreti zoro drugačnih časov.
Vem, vedno so bili ljudje drugačnih pogledov in verovanj in skozi zgodovino jih je bilo mnogo. A sedaj prihaja čas za tiste Duše, ki so zaznale klic po Domu.
In jaz gotovo sem ena izmed teh, ki hrepenim po Domu že zelo dolgo časa. Zemlja nikoli ni bila moj Dom, pa čeprav čutim toliko ljubezni in predanosti Naravi in človeštvu in Veličastnosti vsega kar je.
A klic je tako zelo močan. Moj Dom pa tako zelo daleč in tako zelo drugačen, da o njem zelo težko govorim. Njegovo vibracijo nosim v sebi in svojem srcu in skozme se poraja v mojih zvočnih kopelih in individualnih srečanjih.
Delo z zvokom, me je pritegnilo pred 20 leti. Samo sledila sem klicu Duše in zvok je še vedno je eno najmočnejših orodij, za spreminjanje zavesti tukaj in sedaj.
Jaz še vedno sledim svojemu notranjemu klicu, kako pa si ti?