Zima se je prevesila iz novoletnega praznovanja, kot ga mnogi niso poznali. Časi izolacije in ločevanja ljudi se nadaljujejo. Stiske ljudi se večajo in nikomur nič ni mar. Vse poteka po naprej predvidenem scenariju. Ta scenarij je prisoten že kar dolgo časa. Spominja me na rek, psi lajajo, karavana gre dalje. Nekoč smo se strinjali, predali smo moč in odgovornost za svoje življenje v roke nekoga drugega. Zaupali smo, sistem smo ustvarjali in dajal nam je varstvo in neke vrste zaščito. Vse se je spremenilo, sistem ne dela za nas.
Ne znam si predstavljati, kot veliko mnogih ljudi ne, kako smo ljudje živeli pred tisoč leti. Pa vendarle smo. Bili smo ravno tako čuteči, ljubeči v vseh svoji paleti življenja, ki se je odvijalo okrog nas. Bilo pa je tudi zlobe, umorov, pobijanja v imenu vere in oblasti, trpljenja in mučenja, iztrebljanja narodov. Vsega je bilo. Tako kot je danes.
Ne znam si predstavljati življenja brez udobja, ki ga živim. Toplote pozimi, da mi topla voda priteče iz stene, da je perilo oprano, posušeno, da sem lahko povezana z ljudmi iz vsega sveta. Hvaležna sem, da živim tako obilje in blagostanje, na vseh nivojih. Živim v miru s seboj in ljudmi okrog sebe.
Sistem, ki ga sedaj prepoznavam in čutim je sistem ustrahovanja in poniževanja na vsakem koraku. Ne vem od kod nosim ta spomin, pa vendar vem, da je v meni. Globoko ga čutim, strah je bolečina v moji desni ledvici, povezuje se z ohranjeno tisočletno jezo v jetrih, žalostjo v pljučih in zaprto grleno čakro. Nekoč nekje sem pristala na to, da bom ščitila sistem.
Tišina, ko ne morem, ko ne znam, ko sem v taki stiski v sebi, da niti ne vem, kaj bi povedala tisti trenutek. Blokada je tako močna, da nimam misli, ničesar ne občutim, samo vem, da nemo zrem v prizor in sem dobesedno zamrznjena v sebi. Ponavljalo se je v zgodbah mojega življenja. Nisem razumela, kaj se mi dogaja.
Kako pa sedaj, ko sem prepoznala njegovo moč, v kateri senci sem živela vse življenje? Ne le v senci, ta ponotranjen strah je vse življenje vodil moje življenje, kajti bil je globoko v meni in je povezoval vsa čutenja in zazanave, ki ijih je moj notranji sistem potem po svoje interpretiral kot borbo proti osebam, s katerimi sem živela. Ko se boriš, izgubiš veliko energije, čutiš se prizadetega, ranjenega, neguješ vse okrog sebe, potem postane borba tako utrujajoča, da se predaš. Zdi se ti, da ni vredno. Pa vendar se nikoli ne neha, dokler ne ozavestiš, kaj se dogaja v tebi. Pa tega ne ozavestiš, ker te igre so skrite zavesti.
Sedaj teče obratni proces dekodiranja, da pridem do zdravih osnov mojega sistema.
Če si priznamo ali ne, znotraj nas so sile, ki ustvarjajo naše življenje. Mi smo le tisti, ki živimo, trpimo ali ne, se veselimo ali ne, ljubimo ali ne, smo bolani ali smo zdravi, vse je povezano z tem. V naših rokah je volja in moč, da odkrivamo, dekodiramo in spreminjamo vse to.
Vse nezavedno in podzavestno vse življenje osvetljujemo in raziskujemo, temu rečemo ozaveščanje. Vse kar osvetlimo, spomine, prepričanja in vzroke le teh, zapise, podatke, bolj postaja neboleče, zanimivo, lahkotno in preprosto življenje.
Mi pa smo opazovalci in kreatorji življenja, ki se odvija za nas in ga živimo.
