Hvaležna tisti družini na drugi strani sveta, da ga je pripravila s toliko ljubezni. Nisem bila na nobeni kakao ceremoniji, sem pa prepoznala moč tega slastnega napitka. Sama znam in zmorem zaupati Duhu rastline, da me bo podprla pri moji nameri. Podprl pa me bo tudi zvok kristalnih instrumentov.
Svet, ki ga živim je tako fantastičen in tako več plasten, da sedaj razumem, da ni možno tako mimo grede ga spoznati, še manj ga prepoznati.
Kako zelo so nam potrebni modri učitelji na tej poti.
Vsi ti seveda ne sedijo za katedrom s tisto dolgo palico v temnih oblekah. Bili so zlobni in namenjeni so bili uničevanaju starodavnega znanja, ki so ga otroci ob delu in življenju prejemali od svojih staršev in starih staršev ali pa od sovaščanov na naših vaseh.
Tako zelo rada poslušam modrosti, za sedanjo-prihodnji čas in jih nosita moja bratranca, ki sta ostala na očetovi domačiji.
Spreminjajoči se svet, je ustvaril ločnice in globoke brazde na naših vaseh in med ljudmi.
Spreminjajoči se svet, bo še kako iskal stara vedenja in znanja.
Pa čeprav marsikdo misli, da so ljudje in ves svet v tem času znoreli, temu še zdaleč ni tako.
Vsa ta norost se odstranjuje in spira plasti nekega umetnega sveta, ki nam je bil vsiljen tako preko medijev kot preko sistemov šolstva, zdravstva, javne uprave, farmacije, sistemov gradnje….
Pravzaprav spoznavamo, da to nikoli ni bil naš svet, pa čeprav smo v nekem delu hrepeneli po ugodnostih, ki nam jih je prinašal.
A puščal nas je prazne, osiromašil je naša srca in za sabo je puščal goloseke na polju naše duše.
Praznina
Večina ljudi ne ve, kaj je to, ne ve kako se čuti.
To je čas, ko ni nikogar in nič zate, je čas življenja, ki je v vakumu. Nič se te ne dotakne, je čas kibernacije, ko se globoko v sebi osvabajaš nekih naloženih plasti, primežev in okov, ki so jih nataknili takrat, ko si se ujel zanke nekih lovk.
Kaos je seveda nasprotje te praznine.
Doživljamo ga sedaj, kaos na vseh področjih. Kako se boš odločil, boš kaotičen še ti, boš znorel, ali boš dan za dnem, trenutek za trenutkom dihal, ozaveščal sebe v tem dreku in blatu v katerem se valjamo.
Kdo je pomemben?
Kdo si ti?
Zmoreš videti sebe in svoj delež pri vsem tem ali takoj dvigneš svoj cenjeni prst in ga usmeriš navzven iz sebe: drugi so krivi.
Iz dneva v dan se preiskušamo v tem, da umirimo svoje misli, da pojemo svojo pesem.
Ostajati v svoji energiji, upravljati z njo, s svojim časom je sedaj resnično mojstrenje sebe.
November, ki je siv in je turoben, je namenjen notranji preobrazbi svojih globin.
Spoštovanje, cenjenje tega kar si, kar si dosegel, tega kar zmoreš sprejeti v sebi in ljubiti z vsem srcem, je res tisto, kar mojstriš prav vsak trenutek.
Zavedanje tega, da smo večna in nesmrtna bitja, polna ljubezni in rojeni iz nje.Tudi tebi utripa vsaka celica in vse telo v tem ritmu zavedajoče se Ljubezni?
Le kdo potem še ima moč nad tabo?
Še sploh ima kdo moč nad to Ljubeznijo?